Integracija

Integracija vključevanja priseljencev oziroma mainstreaming pomeni, da organizacije, ki se ukvarjajo s potrebami družbe kot celote, zagotovijo enak dostop do svojih programov in storitev vsem pripadnikom vedno bolj raznolikega prebivalstva.

Kot je zapisano v Priročnikih o integraciji za oblikovalce politik in strokovne delavce, ki jih izdaja Evropska komisija, je integracija dinamičen dvosmerni proces vzajemnega prilagajanja priseljencev in državljanov držav članic. Integracija je hkrati predvsem orodje za spodbujanje enakih možnosti, pri čemer je potrebno slediti načelu, da mora biti priseljencem zagotovljen enakovreden in nerazlikovalen dostop do institucij ter do javnih in zasebnih dobrin in storitev. Med ključne predpogoje za zagotovitev uspešne integracije sodijo še: osnovno poznavanje jezika, zgodovine in institucij gostiteljske družbe, kot tudi zaposlovanje.

Integracija je na različne načine že uveljavljena v večini držav članic EU. Dobre prakse na področju integracije temeljijo na protidiskriminacijski zakonodaji. Izraz integracija združuje več točk:

  • akterji, ki ponavadi sodelujejo pri oblikovanju politik, morajo vključiti vidik vključevanja priseljencev v vse politike na vseh ravneh in v vseh fazah,
  • organizacije, ki se ukvarjajo s potrebami družbe kot celote, morajo zagotoviti enak dostop do svojih programov in storitev vsem pripradnikom vedno bolj raznolikega prebivalstva,
  • včasih je potrebno splošne ukrepe prilagoditi potrebam priseljencev, včasih pa so potrebni začasni ali trajno usmerjeni ukrepi.

Integracija in družbena kohezija

Države članice EU v okviru medkulturnega dialoga ne govorijo o državljanih tretjih držav, temveč integracijo razumejo širše, tudi v smislu družbene kohezije, medkulturni dialog pa kot orodje za doseganje družbene kohezije oziroma skupne nacionalne identitete. Za mnoge je dialog na lokalni ravni osrednjega pomena.

V sklopu medkulturnega dialoga so najpogosteje izpostavljene vsebine kulturna in etnična tradicija in identiteta, še posebej naslednje:

  • vprašanja enakih možnosti moških in žensk,
  • vprašanja, ki zadevajo integracijo kulturnih, etničnih in religijskih manjšin na različnih področjih družbe,
  • demokratične vrednote,
  • med-religijska vprašanja,
  • naturalizacija in zmanjševanje predsodkov in diskriminacije.

Kot najboljše prakse so se izkazale lokalne pobude in projekti (npr. pomoč družinam na domu), integracijski programi, programi učenja jezika ter ustanovitev svetovalnih odborov.